Preden v naslednjih objavah preidem na konkretna orodja, je treba razumeti še en zelo pomemben del te zgodbe, ki sem jo pravzaprav nehote v prejšnjem zapisu izpustil – čeprav je tesno povezan z avtonomnim živčnim sistemom.

Gre za vagusni živec ali Klatež.

Vagusni živec je 10. možganski živec in predstavlja glavno povezavo med možgani ter notranjimi organi.
Je osrednji živec parasimpatičnega živčnega sistema – tistega dela avtonomnega živčnega sistema, ki telesu omogoča umirjanje, prebavo, obnovo in regeneracijo.

Če zelo poenostavimo:
• simpatični sistem telo pripravi na napor, stres, odziv,
• parasimpatični sistem omogoča vračanje v osnovno stanje.

Vagusni živec je ključni kanal tega vračanja.

Preko njega se uravnavajo:
• srčni ritem in njegova variabilnost,
• globina in ritem dihanja,
• delovanje prebavil,
• vnetni odzivi,
• imunska aktivnost,
• hormonsko ravnovesje.

Z drugimi besedami: vagusni živec ne “pomirja glave” neposredno, ampak daje telesu signal, da je varno.

Pri izgorelosti se zelo pogosto zgodi, da ta signal ni več dovolj močan ali dosleden.
Ne zato, ker bi bil vagusni živec “poškodovan”, ampak ker je predolgo ostal brez pravega prostora za delovanje.

Pri meni se je to kazalo zelo praktično.
Ne v pomanjkanju volje ali discipline – teh je bilo celo preveč.
Ampak v tem, da se telo po ekstremnem naporu ni več vrnilo v ravnovesje.

Spanec ni več obnovil.
Regeneracija je zaostajala.
Telo je delovalo, kot da je stalno “na fronti”.

Danes vem, da to ni bila težava v mišicah, kondiciji ali motivaciji.
Težava je bila v regulaciji avtonomnega živčnega sistema, kjer je imel simpatični del predolgo glavno besedo, parasimpatični pa vedno manj prostora.

Pomembno je razumeti: izgorelost se ne zgodi v trenutku.
Je proces, v katerem telo postopno izgublja sposobnost učinkovitega preklapljanja med naporom in obnovo.

In vagusni živec ima pri tem ključno vlogo.

Dobra novica pa je (kot sem že omenil), da vagusni živec in AŽS ni pasiven. Je odziven. Uči se skozi telesne signale: dihanje, gibanje, ritem, občutek varnosti.

Zato v naslednji objavi: Gremo na konkretna orodja, s katerimi aktiviramo parasimpatični del živčnega sistema (tudi vagus) in avtonomni živčni sistem postopno učimo ravnovesja.