A če sem iskren, je bil Senegal moj prvi pravi obisk Afrike. Predvsem zato, ker je bilo v prejšnjih obiskih vse drugače – beri: organizirano.

Ni bilo v sklopu teniških turnirjev, kjer si v hotelu ali na igriščih, domačinom pa se pravzaprav ne približaš. Ni bilo varovanega resorta, nisem imel plačane turistične agencije, ki bi nudila predvidljivost, preverjene destinacije in predvsem občutek varnosti. Tokrat je bil prvič le rent-a-car, lastna režija, brez konkretnih planov, veliko napačnih odcepov, improvizacija, utrujenost in tisti občutek, da svet gledaš brez zaščitnega stekla. No, in prav zato je bilo to doživetje tako intenzivno. Čeprav je bil dopust, oba z Eriko priznava, da se odpočila nisva

Senegal te osvoji z resničnostjo. In mislim, da je to ena izmed tistih držav, ki bi jo Evropejec opisal kot stereotipično Afriko.

Je država na skrajnem zahodnem robu Afrike, odprta proti Atlantiku, a hkrati močno zasidrana v svojo zgodovino. Tu so se stoletja križali trgovina, vera, kolonialni interesi, migracije in zloglasno suženjstvo. V zgodovino Senegala niso zapisani le Francozi in kolonialna uprava, ampak tudi stare afriške državne tvorbe, med njimi Wolofsko cesarstvo, ki je v srednjem veku obvladovalo velik del območja današnjega Senegala. Skoraj dve petini prebivalcev so še danes Wolofi, a Senegal je v resnici sestavljen iz več velikih skupin, jezikov in tradicij, ki skupaj ustvarjajo zelo posebno mešanico identitet.

Ko potuješ po Senegalu, hitro ugotoviš, da Senegal ni ena sama zgodba. Prestolnica Dakar je živčen, glasen, kaotičen in iskreno zelo utrujajoč, a hkrati tudi ambiciozen.

Otok Gorée ob Dakarju je tih opomnik na suženjstvo. UNESCO ga opisuje kot enega najpomembnejših simbolnih krajev atlantske trgovine s sužnji na afriški obali.

Mesto Saint-Louis na severu Senegala deluje kot stara gospa, ki še vedno nosi kolonialni klobuk in se noče do konca odločiti, ali je bolj lepa ali bolj žalostna (tak občutek dajejo tudi lokalci: toplo-hladno).

Potem pa pridejo kraji, kjer se zdi, da zgodovino za hip zamenja narava. Na severu ob Saint-Louis je Djoudj, tretje največje ptičje zatočišče na svetu.

Mokrišče s približno 1,5 milijona ptic, kjer človek spet dojame, kako malo (na srečo) v resnici obvladuje.

Saloumska delta je prav tako eden takih krajev. Ne izgleda kot pokrajina, ki bi jo človek sploh lahko “osvojil”, ampak bolj kot kraj, kjer se moraš naučiti biti majhen in naravo sprejeti. Izjemen primer tradicionalne poselitve in trajnostnega načina življenja v občutljivem okolju mangrov, naravnih gojišč školjk in ribolova.

Senegal te ne preizkuša le z razdaljami in cestami, ki jim na trenutke težko sploh rečeš ceste. Maksimalna hitrost, ki sva jo dosegla, je bila 90 km/h, velikokrat pa je bilo treba števec ustaviti na popolni 0. Zato so poti res trajale in trajale. Policijske kontrole so bile izjemno pogoste, moram pa reči, da do turistov večinoma zelo korektne in prijazne – brez nepotrebnega ustrahovanja (no, razen enkrat, ko sva naletela na “drug squad”, ekipo, ki išče tihotapce drog – to dogodivščino si lahko preberete v prejšnji objavi ).

Ob tem pa ne moreš mimo ene realnosti, ki jo kot belec zelo hitro občutiš – za marsikoga si preprosto bančni avtomat na dveh nogah. Verjetno bolj iz logike njihovega sveta, kjer Evropejec pomeni denar in priložnost. Zato predvsem otroci, pa tudi starejši, iščejo različne načine, kako iz tebe izvleči vsaj nekaj cekinov. Nekateri prosijo, drugi prodajajo vse, kar se prodati da, tretji so pri tem presenetljivo izvirni. A moram priznati, da to ni bilo agresivno ali vsiljivo do te mere, kot sem to doživel v Egiptu ali Maroku – če rečeš ne, je to praviloma ne. In to spoštujejo.

Tako prej ali slej vidiš, da živiš v Evropi, v Sloveniji, z ogromnim privilegijem. Ne govorim samo o denarju, čeprav je tudi ta del zgodbe pomemben. Senegal je danes država z nižje do srednjim dohodkom (gledano globalno), po podatkih Svetovne banke pa pod pragom 3,65 dolarja na dan živi 36,3 % ljudi.

Taka potovanja ti te abstraktne številke pretvorijo v občutke. Ko enkrat vidiš, kako veliko življenja je zgrajenega iz improvizacije, potrpežljivosti in vsakodnevnega boja, da se dan sploh sestavi.

A najbolj zanimivo je, da Senegal kljub vsemu naštetemu ne deluje kot prostor brez pravil. Ravno nasprotno. V njem je neka trdnost, ki je v Evropi pogosto ne srečaš več. Veliko k temu prispeva tudi vera. Islam je vera velike večine prebivalstva, zelo pomembno vlogo pa imajo sufijske bratovščine, predvsem Mouridi, Tijaniji in Kadiriji, katerih duhovni voditelji še vedno močno vplivajo na vsakdanje življenje. To ni samo religija kot obred, v Senegalu je to tudi socialna struktura, disciplina, skupnost in način preživetja.

Imela sva “nesrečo”, da sva bila tam ravno v času Ramadana – od sončnega vzhoda do zahoda ljudje ne jedo niti ne pijejo. Posledično je bilo veliko restavracij in ulične hrane zaprtih, tako da sva bila malce prikrajšana za kulinarično izkušnjo.

Najbolj pa mi bodo v spominu ostali prizori žensk. V čudovitih, pisanih oblekah, ki neverjetno poudarijo njihovo lepoto, in na glavi… tovor, ki si ga težko sploh predstavljaš. Posode, košare, vse mogoče in to nosijo z neverjetno lahkotnostjo. Ta gracioznost, te obleke, ta eleganca v gibanju… res wow.

Logično me je najbolj zadelo prav to, kako hitro v Evropi vse jemljemo za samoumevno. Pitna voda iz pipe, elektrika, ceste, infrastruktura, možnost izbire, varnost, zdravstvo, šole, potni list. Senegalci morajo za obisk večine držav izven svoje regije pridobiti vizo, kar je pogosto zelo težko, dolgotrajno in negotovo.

Šele ko si nekje drugje dovolj dolgo in dovolj “nezaščiten”, začneš razumeti, da ni svet nepravičen samo v velikih tragedijah, ampak v osnovni razdelitvi izhodišč. Nekdo se rodi v Ljubljani, nekdo v Toubi, nekdo v odročni vasi ob reki Saloum – in že s tem je velik del igre odločen.

Zato resno mislim, da bi moral imeti vsak dijak v 4. letniku srednje šole en teden Afrike. To bi moralo biti v šolskem kurikulumu.

Ne Afrike kot turistični safari, ampak kot pristen stik z domačini. Kot korekcija čedalje bolj pohabljene perspektive.

Da vidiš, kako svet v resnici izgleda.

Da razumeš, da Evropa ni “normalnost”, ampak privilegij.

In da začneš drugače gledati na svojo sobo, svoj hladilnik, svojo šolo, ceste, svoje pritožbe, svoje priložnosti in mir.