Materinski dan je eden tistih dni, ko se za trenutek ustavimo in (po)stanemo hvaležni. Ko se spomnimo, koliko stvari v življenju je samoumevnih in je zraslo iz nečesa tihega, potrpežljivega, skoraj nevidnega. Iz mnogih skrbi, ki ni nikoli zahtevala priznanja.
Iz ljubezni, ki ni nikoli zahtevala vračila.
Danes bi rad to misel peljal malček dlje…
Obstajajo mame, ki so nekega dne slišale stavek, ki jim je življenje obrnil na glavo (celo bolj kot otrokom samim): “Vaš otrok ima sladkorno bolezen tipa 1.”
In od tistega trenutka naprej se svet ni več meril v običajnih stvareh.
Začel se je meriti v številkah, v milimolih, v odmerkih (enotah), ogljikovih hidratih, hipoglikemijah, hiperglikemijah in v neprespanih nočeh.
To so mame, ki so se morale naučiti stvari, na katere te nihče ne pripravi.
To so mame, ko so morale prvič vzeti iglo v roko in narediti nekaj, kar se zdi popolnoma proti naravnemu instinktu in prav protislovno – povzročiti bolečino svojemu otroku, da bi ga zaščitile.
To so mame, ki so se naučile brati telo svojega otroka bolje kot katerokoli napravo.
Ki so ponoči vstajale, ne zato, ker bi jih zbudil senzor oz. alarm, ampak ker jih je zbudil občutek, da morajo (le) preveriti, ali je res vse v redu.
In potem so tu tisti samoumevni in za zdravo osebo navadni dnevi.
Šola, treningi, rojstni dnevi, pikniki, druženja… Situacije, kjer otrok ne želi izstopati, pa enostavno mora. Situacije, ki jih zdravi posamezniki ne razumejo.
V teh navadnih dnevih pa pridejo tudi neprimerni komentarji, nerazumevanje, včasih celo posmeh. In ob vsem tem pogumno stoji mama. Verjetno jo ti trenutki še bolj bolijo kot so nas. Ampak, vedno je bila tam, za nas.
Velika večina dejanj se ne vidi. Ne vidi se, koliko odločitev se sprejme vsak dan.
Ne vidi se, koliko skrbi in bolečine ostane za vedno skrite. Ne vidi se, koliko moči je potrebne, da vsak dan znova rečeš: “V redu bo.”
In kljub vsemu temu… ti otroci rastemo. Zrastemo v ljudi, ki razumejo svoje telo, ki so odgovorni, ki znamo poslušati sebe. Pogosto smo bolj zreli, bolj empatični, bolj trdni.
In za tem stoji nekdo, ki je bil tam že od samega začetka.
Zato…
Hvala za vse noči, ko niste spale.
Hvala za vse trenutke, ko vas je bilo strah, pa ste vseeno ostale mirne.
Hvala, ker ste nosile več, kot bi marsikdo sploh zmogel.
In hvala, ker ste iz tako zahtevne poti ustvarile nekaj lepega.
HVALA MAME P.S. Fotka je iz lanskega kolesarskega dogodka za osebe s sladkorno boleznijo in podpornike, v sklopu kolesarske dirke po sloveniji. Upam, da mi te mame ne zamerijo.
A fotka je fantastična – ima energijo! 
