Konec leta brez zaključka…

Nisem si mislil, da bom zadnji dan leta 2025 – leta, ki je bilo v marsičem eno najlepših do zdaj, polno izjemnih trenutkov, ljudi in presežkov – pisal takšno objavo. Iskreno, naredil sem vse, da je ne bi. Ampak stanje je takšno, kot je, in danes ga ne morem več ignorirati.

Danes bi moral objaviti projekt za leto 2026. Največji projekt do zdaj. Podvig, za katerega sem zadnje mesece živel. Pa si ga ne upam.

Zadnje mesece sem res garal. Pripravljal sem idejo za svoj prvi dokumentarni film, sestavljal zgodbo, iskal snemalno ekipo in producenta, urejal logistiko podviga, se pogovarjal s partnerji in iskal finančna sredstva. Vse to mi je na koncu tudi uspelo. Projekt je stal. Ekipa je bila. Podpora je bila. Vse je bilo pripravljeno.

Razen mene.

Ena stvar namreč že mesece ne štima.
Več kot štiri mesece nisem naredil pravega treninga. Dobesedno!

Zadnji resen trening sem naredil teden dni pred Sladko slovensko transverzalo. Od takrat naprej ne uspem sestaviti ničesar, kar bi lahko brez slabe vesti imenoval trening. Ko naredim zelo lahek trening v coni 2, se naslednji dan vedno zgodi isto: za dan ali dva dobim simptome, podobne gripi – vročina, bolečine v mišicah, glavobol, tiščanje v prsih, popolna izčrpanost. Ne gre za slab dan ali utrujenost. Gre za jasno sporočilo telesa, da nekaj ni v redu.

Če potem počivam dan ali dva, simptomi izginejo. Počutim se bolje. Poskusim znova. In cikel se ponovi.
To se ne dogaja nekaj dni ali tednov, ampak že približno tri mesece.

Ironija je, da sem si po podvigu vzel skoraj mesec popolnega počitka. In kljub temu sem danes tukaj.

V tem času sem opravil vse preglede, ki jih poznam: razširjene krvne preiskave, RTG, ultrazvok srca, obremenilni test. Vse je v mejah normale. Na papirju je vse v redu. Zdravnik pravi, da gre najverjetneje za podaljšano izgorelost…

Če sem iskren – to ni diagnoza, ki bi jo želel slišati ravno zdaj. Ker najhuje je ravno to, da ne poznaš vzroka, ne poznaš časovne komponente zdravljenja in ne vidiš luči na koncu tunela.

Resnica je tudi ta, da sem te težave dolgo skrival. Tudi zato projekta nisem najavil, čeprav sem si to zelo želel. Upal sem, da se bo stanje uredilo. Da bo šlo mimo. Da bom “še malo stisnil”. Danes pa prvič zares priznam, da obstaja možnost, da projekta in podviga ne bom mogel izpeljati.

In to je grozna misel. Ko več mesecev živiš samo za nekaj, ko vanj vložiš ogromno energije, časa in čustev, in se potem znajdeš pred zidom, ki ga ne znaš več preskočiti.

Sem razočaran. Sem žalosten. In sem zmeden.
Zato, ker imam občutek, da sem naredil vse “prav”. Poslušam telo. Počivam. Spim. Jem kakovostno. Diham. Meditiram. Jem prehranska dopolnila. Seraztezam. Masiram.�In kljub temu ni napredka.

Zdaj sem na točki, ko se učim nekaj, kar mi je vedno bilo najtežje: ne boriti se proti telesu, ampak ga zares poslušati. Poskušam to razumeti ne kot kazen, ampak kot opozorilo. Kot drugačen izziv – tak, kjer ne zmagaš z voljo, ampak z razumevanjem.

Odgovora še nimam. Vem pa, da sem poskusil marsikaj in da bom poskusil še več. Različne pristope, terapije, poglede. Ne želim se sprijazniti s tem, da je to konec zgodbe.

(Če je kdo že doživel kaj podobnega ali ima kakšno izkušnjo, idejo ali nasvet, bom zelo hvaležen, če ga deli z mano. Trenutno sem na točki, ko ne vem več, kam se obrniti).

Za konec pa tole: ne bom se predal.
Čeprav trenutno misli niso pozitivne in je situacija težka, vem, da je edina prava smer naprej. Morda počasneje, morda drugače, ampak definitvno naprej.

Hvala vsem za podporo v tem sicer čudovitem letu 2025.
In predvsem – želim vam ZDRAVJA v letu 2026.