Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 2000 uradno razglasila debelost za kronično bolezen. In ja – to je bolezen (npr. hormonske motnje kot so hipotiroza, Cushingov sindrom, sindrom policističnih jajčnikov, genetske redkosti, ipd.).

Tudi sam se s to strokovno trditvijo strinjam, ni debate.

In s to boleznijo so povezana resna zdravstvena tveganja: sladkorna bolezen tipa 2, srčno-žilne bolezni, povišan krvni tlak, rak, težave s sklepi, neplodnost…

Seznam je zelooo dolg.

𝐀𝐦𝐩𝐚𝐤 𝐥𝐞 𝐫𝐞𝐝𝐤𝐨 𝐤𝐝𝐨 𝐩𝐚 𝐩𝐨𝐯𝐞 𝐭𝐮𝐝𝐢 𝐭𝐨:

Le 5-10% vseh primerov debelosti je posledica bolezenskih stanj, kot so hormonske motnje (naštete prej) ali vpliv določenih zdravil (kortikosteroidi, antipsihotiki ipd.).

90-95% vseh primerov debelosti pa izvira iz nezdravega življenjskega sloga – torej iz slabih prehranskih navad, premalo gibanja, pomanjkanja spanja, stresa in sedečega načina življenja.

Pred leti je omenjena manjšina (vsaj tak je bil moj občutek) močno potrebovala neko zunanjo tolažbo. Zato razumem, da je razglasitev debelosti kot bolezni s strani WHO nekaterim ljudem celo pomagala. A hkrati se zdi, da je skozi čas to veliki večini – približno 95% ljudi s tem stanjem – naredilo tudi mnogo več škode.

S tem, ko debelost predstavljamo izključno kot bolezen, ljudem vzamemo moč!

Namesto da bi ljudi opolnomočili, jih tolažimo.

Namesto da bi sporočali: “Zmoreš!”, sporočamo: “Nisi kriv.”

In ravno s tem delamo največjo škodo!

Ljudje nismo brez moči. Če je 95% debelosti posledica načina življenja, potem ima 95% ljudi moč, da nekaj spremeni. In to je najlepša možna novica, ki bi jo morali z veseljem širiti.

Ne vem kako in zakaj je ta “paradigma nemoči” postala tako velika in moderna.

Z zagotovostjo pa vem nekaj, da to za našo družbo ni nič dobrega.

Zanikanje realnosti (bolezni) je kratkoročno lažje, dolgoročno pa mnogo slabše za naše celostno zdravje.

𝐍𝐚𝐥𝐢𝐭𝐢 𝐬𝐢 𝐜̌𝐢𝐬𝐭𝐞𝐠𝐚 𝐯𝐢𝐧𝐚 𝐢𝐧 𝐩𝐨𝐠𝐮𝐦𝐧𝐨 𝐮𝐤𝐫𝐞𝐩𝐚𝐭𝐢 𝐍𝐈 𝐥𝐚𝐡𝐤𝐨… 𝐉𝐞 𝐩𝐚 𝐌𝐎𝐆𝐎𝐂̌𝐄!

In sam to dobro vem.

Le pogumno naprej fantje in dekleta!