Kje sploh začeti?
Kako diagnosticirati nekaj, kar je za mnoge – tudi za laboratorij in klasično medicino – praktično nevidno?
Sliši se kot misija nemogoče. In ravno zato je v takšnih stanjih najbolj na udaru glava.

Ko ne veš, kaj ti je, ko so simptomi resnični, a hkrati neoprijemljivi, se začne porajati nešteto vprašanj:
Kaj mi je? Bom sploh še kdaj v redu? Je to samo v moji glavi?
In iskreno – v tem stanju je najbolje, da se stricu Googlu izogneš. Tam si namreč zelo hitro smrtno bolan. Dobesedno.

Ampak nekje je treba začeti.
Pa začnimo z izločanjem.

Stanje traja že skoraj štiri mesece. To samo po sebi izključi veliko akutnih bolezni. V tem času sem si večkrat vzel tudi po teden dni popolnega počitka. Simptomi so se umirili, ko pa sem poskusil z aktivnostjo, so se vedno znova vrnili. To precej jasno kaže v smer kroničnega stanja.

Ena od možnosti je podaljšan covid (long covid), saj sem pred približno tremi meseci res močno zbolel in so bili simptomi podobni. A iskreno – ne verjamem, da je to glavni vzrok za tako široko paleto simptomov. Bolj verjetno je, da je bolezen stanje pospešila, ne pa ga ustvarila.

Nekdo mi je omenil ščitnico. Tudi to je možnost, a precej specifična. Če pa stopimo korak višje, pridemo do HPA osi (hipotalamus–hipofiza–nadledvična os) – glavnega stresnega sistema v telesu. In tu se začne slika precej dobro sestavljati.

Simptomi porušene HPA osi so:
• utrujenost že po minimalnem naporu
• “gripasti” simptomi po stresu ali treningu
• zelo slaba regeneracija
• motnje spanja
• tesnoba ali apatija
• nihanja telesne temperature
• občutek, da telo po aktivnosti preprosto “ugasne”

Smo bližje?

Če gremo še stopnjo višje, pridemo do avtonomnega živčnega sistema, ki upravlja tako vagusni živec kot tudi HPA os. Dokler ta sistem deluje usklajeno, je načeloma vse v ravnovesju – telo se zna odzivati na stres in se tudi pravilno regenerirati. Ko pa ne deluje več, začne razpadati celoten sistem.

Tej motnji rečemo porušen ali disreguliran avtonomni živčni sistem.

In kaj to pravzaprav pomeni?
To je tisto, čemur v vsakdanjem jeziku rečemo izgorelost, burnout, včasih tudi živčna izčrpanost. Ne gre zgolj za psihično utrujenost ali pomanjkanje motivacije, temveč za stanje, v katerem sistem, ki bi moral uravnavati ravnovesje med naporom in počitkom, preprosto ne deluje več pravilno. Telo ne zna več preklapljati med stresom in regeneracijo – ali ostaja stalno “v pogonu” ali pa se po najmanjšem naporu popolnoma sesuje.�
In takrat, so lahko vsi izvidi še vedno normalni, človek pa se počuti popolnoma izčrpanega, bolnega in izgubljenega.

Po naštudirani teoriji AŽS, pa sem naredil še en korak nazaj in pogledal širšo sliko.

Našel sem veliko zapisov ljudi s sladkorno boleznijo, ki so doživeli izgorelost. Sprva se mi je to zdelo čudno. Potem pa sem se ustavil pri dejstvih. Sladkorni bolnik je na svojo bolezen prisiljen pomisliti tudi več kot 60-krat na dan. Približno na vsakih 15 minut. Jaz s tem živim že 20 let.

Dodajmo še šport.
Vrhunski športniki zelo pogosto doživljajo izgorelost. Šport je sicer pozitiven stresor, a je še vedno stresor. Vrhunski šport pa je izjemen stres za telo in živčni sistem. Ravno zato je profesionaliziran – nemogoče ga je dolgoročno izvajati brez posledic.

In potem je tukaj še služba. Delo, projekti, pritiski, odgovornost, lastna pričakovanja, časovne stiske. Tudi tukaj vidimo vedno več ljudi, ki pregorijo.

No – jaz sem zadnji dve leti počel vse to hkrati.

Izgorelost je – tako kot sladkorna bolezen – bolezen sodobnega časa. In glede na tempo sveta dvomim, da bo tega v prihodnosti manj. Verjetno ravno obratno.

Kako to rešiti?
Pri obeh stvareh smo na koncu – na srečo ali žalost – odgovorni predvsem sami.

In kaj zdaj?

Najprej želim razumeti, kaj se fiziološko sploh dogaja v telesu pri izgorelosti. Kako so vpleteni živčni sistem, hormoni, stres in regeneracija. Šele nato lahko iščem prave poti naprej.

To pa je tema za naslednje poglavje.