1. poglavje: ZAČETEK ZGODBE IN SIMPTOMI

Ko sem 31. 12. 2025 objavil zapis o svoji situaciji, sem bil iskreno presenečen nad odzivom ljudi. Dobil sem ogromno sporočil, idej, predlogov, kaj bi lahko bilo narobe z mano in kaj vse naj poskusim, da si pomagam. Predvsem pa sem spoznal nekaj zelo pomembnega: izjemno veliko ljudi se spopada – ali se je že spopadalo – z zelo podobnimi simptomi, kot jih imam sam.

Že samo to spoznanje se mi je zdelo vredno, da se o tem začne več govoriti. Na to so me opozorili tudi drugi – nekateri so me celo prosili, naj svojo izkušnjo delim javno. Pravijo, da je takih pričevanj premalo. In strinjam se z njimi. Zavedanje, da v takšni situaciji nisi sam, je lahko ogromna pomoč.

Zato sem se odločil, da začnem serijo zapisov.
Najprej bom podrobneje opisal svojo situacijo in simptome, nato mojo trenutno “diagnozo” (oziroma najbolj verjetno razlago), potem pa vse, kar se bom na tej poti naučil – tako teoretično kot praktično. Kaj bom poskusil, kaj mi pomaga, kaj ne, kakšna so opažanja. Nekakšen dnevnik. Če bo pomagal komu drugemu, super. Če bo pomagal meni – še toliko bolje.

Pa začnimo na začetku.

Kot veste, sem 24. 8. 2025 začel svoj največji podvig do zdaj – preteči, preplezati in prehoditi uradno 616 km dolgo in 38.000 višinskih metrov visoko Slovensko planinsko pot. Projekt se je začel približno 10 mesecev prej: idejna zasnova, iskanje sponzorjev, planiranje, logistika … že tu je šlo ogromno energije.

Sledile so priprave, ki so bile zame izjemno naporne in polne poškodb. Pred tem namreč nikoli nisem tekel. Sploh. V osmih mesecih sem (verjetno precej naivno) “natreniral” tek za ultramaratonski izziv. Danes vem, da je bilo to zelo verjetno nemogoče – ampak pustimo to za zdaj.

Izziv sem opravil.
Po njem sem prvih 14 dni “pametno počival” – hoja, kolo, gibanje v coni 1 in 2. Nato pa sem po teh 14 dneh močno zbolel (nekakšna kombinacija gripe ali covida). Dva tedna sem praktično ležal. In od takrat se nikoli zares nisem pozdravil.

Danes sem bolan že skoraj štiri mesece. Simptomi pa so ves čas zelo podobni.

SIMPTOMI:
• vročina
• bolečine in občutek vročine v mišicah
• slabost, driska
• vrtoglavica, tresenje
• palpitacije
• tesnoba, panični napadi
• nespečnost
• glavoboli
• huda utrujenost

Večkrat se je zgodilo, da sem po dnevu ali dveh počitka imel občutek, da je stanje boljše. Zato sem šel na zelo lahko vadbo (30 minut teka v coni 2 ali 30 minut kolesa v coni 2). In skoraj vedno – še isti večer ali naslednji dan – so se simptomi vrnili in bili celo tako hudi, da cele dneve nisem zapustil stanovanja (kavča).

V zadnjem mesecu pa so poleg fizičnih postali zelo izraziti tudi psihološki simptomi: strah, dvomi, frustracije, tudi depresivna stanja. Vprašanja, ki jih ne želiš imeti v glavi:
Ali bom sploh še kdaj v redu? Ali se moje telo nenormalno odziva? Ali sem resno bolan?

Po približno dveh mesecih teh simptomov sem šel do osebnega zdravnika. Opravila sva osnovni pregled, krvno sliko, urin in EKG – vse BP. Rekel sem si: ok, bolezen pač traja.

Po dodatnem mesecu, ko so se simptomi stopnjevali, pa sem šel še na dodatne preiskave: ultrazvok srca, rentgen, razširjena krvna slika, ergometrija (obremenilni test). Tudi tukaj – vse BP.

Poudariti moram, da sem takoj po transverzali delal vse, kar znam in vem (in mislim, da nekaj o regeneraciji le vem): prehrana, spanje, prilagojeno gibanje, prehranski dodatki, dihanje, meditacija, masaže, terapije …

In kljub vsemu sem danes tukaj.
Tako daleč, da včasih že kratek sprehod sproži poslabšanje. Trenutno pa je stanje takšno, da kronično čutim večino zgoraj naštetih simptomov.

Ko ne veš, kaj ti je. Ko ne vidiš luči na koncu tunela. Ko veš, da ti je zelo slabo – to je grozno, moram priznati. Vsaj eno pa danes vem: nisem sam. Veliko ljudi je šlo čez podobno zgodbo in jo tudi uspešno premagalo. Strašljivo pa je dejstvo, da nekateri z njo bijejo bitko že leta.

Jutri sledi objava o “diagnozi”, ki jo skupaj z zdravniki in ostalimi strokovnjaki za zdaj še nekoliko ugibamo – a mislim, da smo zelo blizu. Vsaj upam.