Če sem iskren – v zadnjih dveh mesecih sem postal pravi mali menih.
Vsaj tak občutek imam.

Toliko dihalnih in somatskih vaj, umirjanja in opazovanja telesa nisem naredil še nikoli v življenju. Če bi mi kdo pred letom dni rekel, da bo to moj “trening”, bi se mu verjetno samo nasmehnil (celo nekoliko zaničljivo). Danes vem, da se tem orodjem oz. tehnikam niti približno ne smemo smejati (čeprav iskreno, veliko teh izgleda res smešno).

Najprej realnost.
Moje telo še vedno ni stabilno.

Še vedno se zna “vzdregniti” že ob manjših dražljajih:
– stresni sestanki
– daljši pogovori
– zoprni ljudje… khm 
– tudi daljši sprehod

HRV je še vedno nizek, okoli 50, kar jasno kaže, da ravnovesje še ni vzpostavljeno. Avtonomni živčni sistem je še vedno v obrambnem načinu. To ni nekaj, kar se popravi v enem dobrem mesecu.

Ampak… nekaj se vendarle dogaja. Spremembe čutim, resda minimalne, ampak jih.

In prav zato pišem to poglavje.

Kaj sem se naučil:
živčnega sistema ne moreš prepričati, na silo res ne gre – lahko ga le pomiriš.

Pri praksi je ena stvar ključna:
to ni “hackanje” telesa.
To je postopno učenje varnosti.

Parasimpatični živčni sistem (in vagusni živec) ne reagirata na voljo, pritisk ali ambicijo. Reagirata na ritem, počasnost in ponavljanje.

Spodaj so orodja, ki jih uporabljam – ne kot čudežne rešitve, ampak kot signale telesu, da ni več v nevarnosti.

1. Dihanje (temelj vsega)

Najmočnejše orodje, ki ga uporabjam vsaj 2x dnevno (in ga imamo vedno s sabo).
Ključ ni globina, ampak izdih.
Daljši izdih = signal varnosti.

Primeri:
• dihanje 4–6 (vdih 4, izdih 6)
• fiziološki vzdih (2 kratka vdiha + dolg izdih)
• nosno dihanje
• zelo počasno dihanje, brez napora

2. Somatske vaje

Somatske vaje delujejo direktno na živčni sistem.

Primeri:
• zelo počasni, zavestni gibi
• nežno stresanje telesa
• orientacijske vaje (opazovanje prostora)
• ležanje na tleh in zaznavanje stika s podlago
• vaje za sproščanje vratu, trebuha, medenice

3. Zmanjševanje stimulacije

To je težji del. Veliko stvari, od katerih sem bil iskreno kar odvisen, sem moral “odpovedati”.

Manj:
• kofeina
• zaslonov
• novic
• kaosa
• večopravilnosti

Več:
• rutine
• predvidljivosti
• tišine
• enostavnosti

4. Gibanje – ampak ne trening

Hoja. V mojem primeru 30 minut, če se le da 2x dnevno. Pri daljši obremenitvi se spet naslikajo simptomi…

5. Socialna varnost

To pogosto spregledamo. Varen pogovor. Občutek, da te nekdo vidi in razume. Zato sem si “privoščil” terapevtske pogovore.

In pomembna resnica.

Kot opažam, napredek pri živčnem sistemu ni linearen in zelo počasen!
En dan je bolje, drug dan slabše. Opažam noro nihanje, že v posameznem dnevu.

Tema prakse se tukaj ne konča.
Pravzaprav se šele zares odpira…