Pred časom sem si obljubil, da počnem samo stvari, ki me res osrečijo—ki mi pospešijo utrip, navlažijo oči in napolnijo srce. Tabor za otroke s sladkorno boleznijo tipa 1 je bil točno to.

Veliko ljudi me je svarilo: prevelika odgovornost, preveč tveganja. A včasih pozabimo, kdo smo in od kod prihajamo. Sem diplomant Fakultete za šport, pedagog po stroki. Leta dela z otroki v atletiki, nogometu, košarki in tenisu—tisoč in več mladih obrazov. Odraščal sem v športni družini, kjer so trdo delo, poštenost, spoštovanje in skupnost samoumevni.

In ko nekaj delaš s srcem, gre. Vedno.

Tabor smo izpeljali z odliko. Zbrali smo se različni, posebni, zelo pogumni in manj. Nismo dobili “samo” gibanja, ampak vse, kar šport nosi s seboj: skupnost, disciplino, pogum, smeh, zaupanje in predvsem spoštovanje do drugačnosti.

To je zame popoln uspeh.

Iskrena hvala mentorjem: Timotej, Tai Tristan, Nina in moja zlata Erika.

Hvala vsem podpornikom: Dana, Dexcom Slovenija, Medex, LCHF Style, Gluteno, Generali ZAME, Kolesarsko društvo Jurovski dol, BOP – predelava lesa, Telekom Slovenije.

Brez vas tega “DA” ne bi bilo.

Pravkar sem se ulegel v posteljo.

Na koncu z močmi…

Priznam—od Sladke slovenske transverzale se še nisem zares sestavil, ne telesno predvsem pa ne mentalno.

V naslednjih dneh me čaka kar nekaj nastopa v Novem mestu-Kulturnem centru Janeza Trdine.
Tam bom govoril ravno o tem, kako iz življenjskih “ne” nastajajo velika “DA”.

Več o taboru (fotke, vtisi) objavim konec tedna. Zdaj pa se poskusit sestavit.

Sem prazen—a hvaležen.