Poleti sem Dolomite obiskal že večkrat. Takrat so zame raj surovih vrhov, dolgih vzponov, potu, tišine in sendvičev iz nahrbtnika. Pozimi pa jih do zdaj še nisem zares doživel. Veliko sem slišal o tej zimski idili, o smučarskem raju, o popolni logistiki. In res – to je svet zase.

Zanimiv občutek je smučati po vrhovih, za katere se moraš poleti pošteno namučiti, da jih sploh osvojiš. Pozimi pa vse deluje skoraj igrivo. Žičnice, gondole, povezave – vse teče gladko, brez zapletov. Kot simfonija. Kot švicarska ura. Že sama organizacija je impresivna.

Opazil pa sem še nekaj drugega.

Pozimi imajo ti kraji povsem drugačen značaj kot poleti. Zakaj?

Poleti jih večinoma obiskujejo tisti “suroveži” – ljudje, ki imajo radi napor, hojo, preprostost, ki nosijo sendviče v torbi in jim je dovolj razgled, mir in občutek, da so si nekaj zaslužili. Seveda govorim o večini, ne o vseh.

Pozimi pa je zgodba drugačna. Takrat pridejo tudi tisti, ki se ne marajo preveč matrati. Rajši sedijo na gondolah, v urejenih restavracijah, barih, tudi nad 2000 metri. In s tem ni prav nič narobe.

Me je pa presenetilo nekaj drugega.

Toliko živčnih, nervoznih ljudi na kupu že dolgo nisem videl.

Mrki pogledi, kletvice, izbruhi. Bil sem priča tudi zelo grdemu prizoru, ko je moški zaradi nepomembnega incidenta na žičnici popolnoma izgubil nadzor in fizično napadel žensko. Tako zelo, da so morali posredovati žičničarji.

Vse to zaradi drobnih stvari. Ker je nekdo nekoga po pomoti oplazil s smučko, se preril v vrsto ali se ga dotaknil.

Zakaj?

Morda ravno zato, ker so bili ti kraji nekoč – pred 50 leti – rezervirani skoraj izključno za svetovno elito. Danes pa si to lahko privošči veliko več ljudi. In ko nekdo kupi karto za 80 evrov, se mu v glavi hitro zgodi kratek stik: če sem tukaj, sem pomemben. Ego zraste. In ego zna biti nevaren.

Po prvem dnevu sem si rekel, da tako ne bom zdržal do konca tedna. Negativna energija je nalezljiva. Če si ves dan med ljudmi, ki so slabe volje, te hitro potegne s sabo.

Zato sem poskusil nekaj zelo preprostega.

Vsakič, tudi ko nisem bil nič kriv, sem se iskreno opravičil.

Rekel sem: sorry.

Pogledal ljudi v oči. In se nasmehnil.

Ne boste verjeli, kako učinkovito je bilo.

Na koncu dneva sem odnesel prav to spoznanje:

Dolomiti so raj. Poleti in pozimi. In neverjetno srečo imamo, da so oddaljeni le nekaj ur vožnje. Vsak bi jih moral doživeti – vsaj enkrat poleti in enkrat pozimi.

Ampak kamorkoli greš, vzemi s sabo še nekaj drugega.

Nasmeh.

Nikoli ne veš, komu ga ravno tisti dan najbolj manjka.