Tole je Mamadou. Prijatelji ga kličejo Dudu. Star je 28 let.
Dudu prihaja iz majhne vasice Toubakouta v porečju reke Saloum v Senegalu. Ima tri mlajše sestre.
Njegov oče živi v majhni ribiški vasi, do katere ne vodi nobena cesta. Do njega je mogoče priti le s približno triurno vožnjo s čolnom po rečnih kanalih delte.
Dudu je slikopleskar. To delo opravlja že več kot deset let, odkar je zaključil srednjo šolo. Toda v njegovi domači regiji dela skoraj ni. Razlog je preprost: večina ljudi preprosto nima denarja, da bi plačevala mojstre, zato si hiše in stanovanja pogosto prepleskajo kar sami oz. si jih sploh ne.
Dudu zato redno odhaja v Dakar, glavno mesto Senegala, kjer mu različne posredniške agencije občasno zagotovijo delo. A tudi tam zaslužek ni tak, kot bi si marsikdo predstavljal. Po njegovih besedah posredniki in organizatorji dela pogosto poberejo več kot 80% celotnega zaslužka, ko odštejejo tudi stroške dela, nastanitve in provizije.
Na koncu ostane zelo malo.
Kljub temu Dudu s tem denarjem preživlja sebe, svojo mamo in tri mlajše sestre, ki še vedno hodijo v šolo.
Po več kot desetih letih takšnega življenja je začel dvomiti, da bo na ta način lahko dolgoročno skrbel za družino. Zato je večkrat poskušal dobiti delovno vizo za Italijo, kjer že več let dela njegov dober prijatelj, prav tako slikopleskar. Po njegovih besedah naj bi bilo življenje tam bistveno boljše (celo sanjsko) in zaslužek dovolj velik, da lahko pomagaš tudi družini doma.
Toda vsako njegovo prošnjo za vizo so zavrnili.
Ko je postalo jasno, da se finančne razmere doma slabšajo in da denarja pogosto ni dovolj niti za osnovne stvari, se je odločil za tvegano potezo. Slišal je za možnost, da nekateri migranti poskušajo ilegalno priti v Evropo preko Tunizije, od tam pa z majhnimi čolni proti italijanskemu otoku Lampedusa.
Ker za takšno pot ni imel denarja, je najprej z avtobusi (ilegalno) odpotoval v Tunizijo, kjer je skoraj eno leto opravljal različna priložnostna dela, samo zato, da bi prihranil dovolj za pot.
Ko mu je končno uspelo zbrati približno 1300 evrov, je stopil v stik z ljudmi, ki organizirajo takšne prehode.
Odpravili so se na morje.
Toda približno 50 kilometrov pred Lampeduso jih je prestregla policija. Vse so pridržali, jih vkrcali na patruljni čoln, odvzeli dokumente in vrnili nazaj v Tunizijo, nekje sredi puščave, kjer je 2 dni brez vode taval do prve vasi.
Dudu danes pravi, da tega ne bi nikoli več ponovil.
Ne zato, ker bi si ne želel boljšega življenja, ampak ker je bila pot preveč nevarna, za njega in njegovo družino.
Danes razmišlja o drugačni poti. Ker v slikopleskarstvu doma ni dovolj dela, želi odpreti svoje podjetje. Svojo sobo v hiši želi preurediti v majhen kurnik in začeti vzrejati kokoši ter prodajati jajca in piščance na lokalni tržnici.
To zgodbo mi je povedal, ko sva z Eriko obiskala deltasto območje reke Saloum. Dudu je bil eden redkih v vasi, ki je govoril angleško, zato je tisti dan brezplačno postal najin vodič in prevajalec.
Poleg tega naju je zvečer in naslednji dan gostil na večerji in kosilu (čeprav velikokrat svojega nima) v svojem skromnem domu.
Vse to je Dudu.
