Že od osnovne šole, ko sem slišal te romantične in mogočne zgodbe o japonski kulturi in sumo borcih, da so izjemno slavni, bogati in imajo najlepše punce, ki se tepejo za njih. Se mi je to zdel sanjski poklic. Poleg vsega naštetega je tvoja edina skrb, da ješ praktično neomejeno – kje se lahko vpišem? Sem si mislil 
No, od takrat sem imel na bucket listi borbo s sumotijem. Verjetno veliko od vas tega nima na bucket listi in to vam ne zamerim Vem, da je moja želja malček bizarna, ampak čim bolj je nekaj tuje in drugačno, raje raziskujem. Prvič, ko sem bil na Japonskem, mi to ni uspelo. V drugo pa gre očitno rado
Vem, da je moja želja malček bizarna, ampak čim bolj je nekaj tuje in drugačno, raje raziskujem. Prvič, ko sem bil na Japonskem, mi to ni uspelo. V drugo pa gre očitno rado 
Danes sem imel priložnost spoznati kar dva izmed njih. Nekdanja top 20 borca na svetu. Z enim sem stopil v ring… in me je razmetal kot maček vrečko za smeti. Za centimeter ga ne moreš premaknit
Na Japonskem sta sicer dve profesionalni ligi, skupno pa jih od tega dejansko živi (ne le preživi) okoli 75. Praktično nič – kot pri tenisu
In hitro mi je postalo jasno. Ta romantična otroška slika nima veliko veze z realnostjo.
Življenje sumoborca je, milo rečeno, težko. Predvsem pa vse prej kot ideal, ki sem ga imel (in ga ima verjetno večina Evropejcev v glavi).
Vsi morajo živeti v tako imenovanih heya – tradicionalnih sumo hišah, nekakšnih zaprtih trening centrih, kjer borci živijo skupaj s trenerjem in ostalimi borci. To ni samo trening kamp, to je njihov celoten svet in način življenja.
Vstopijo zelo mladi, dejansko lahko le med 15. in 25. letom, in od takrat naprej se njihovo življenje popolnoma spremeni. Celotno življenje podredijo enemu cilju. Socialno življenje praktično izgine. Izhodi iz heya so zelo omejeni. Dnevi so strogi, strukturirani in ponavljajoči.
Trenirajo več kot šest ur na dan. Prvi trening zjutraj opravijo na tešče.
Potem pride hrana. Ogromno hrane.
Več kot 10.000 kalorij na dan. (Kako lahko to sploh spraviš vase?! )
)In le te brez makaronov, pice, sladoleda, skoraj izključno z juhco. Chanko nabe – to je velik, hranljiv “hot pot” (juha z mesom, ribami, tofujem in zelenjavo).
In zakaj morajo toliko pojesti?
Ker sumo nima kategorij po teži. Težji kot si, večja je prednost.
In tukaj pride cena.
Veliko sumoborcev ima sladkorno bolezen, srčno-žilne bolezni in druga povezana zdravstvena stanja. Psihološki pritisk je ogromen. Hierarhija v heya je brutalna. Mlajši služijo starejšim. Disciplina je absolutna.
Veliko je osamljenosti, depresije, notranjih stisk.
Zato jih veliko predčasno odneha. Nekateri pa med napornimi treningi dobesedno omagajo – infarkti in smrt ni tako redek pojav kot si mislimo.
To ni samo šport.
To je tradicija, religija in kultura.
Sumo izhaja iz šintoističnih obredov, kjer naj bi borba zabavala bogove.
In tukaj se mi je sestavilo nekaj puzel.
Sumo je pravzaprav popoln odsev japonske kulture.
Disciplina. Samoodrekanje. Hierarhija. Delavnost.
Ekstremi, ki naj bi naredili družbo boljšo.
Praktično na vseh področjih.
Po mojem mnenju je ravno ta lastnost, ki je Japonsko po 2. svetovni vojni dvignila iz prahu v eno najbolj urejenih držav na svetu, hkrati tudi njeno prekletstvo.
Skratka… klasično pregovorno:
ni vse zlato, kar se sveti.
