Ne maram božičnih daril.

Vem, sliši se čudno. Skoraj nehvaležno ane? 
A resnica je precej preprosta.

Načeloma ne maram daril nasploh.
Iz več razlogov.

Prvič: če si nekaj res želim, si bom to tudi sam kupil. Ker vem točno, kaj potrebujem in kdaj to potrebujem. In v kakšni barvi, velikosti, funkcionalnosti. In bodimo iskreni – tudi ko te imajo ljudje radi in te približno poznajo, vedno nekaj zgrešijo. Napačen odtenek. Napačna verzija. In stvar, ki bi lahko imela smisel, izgubi svojega.

Drugič: stvari ne potrebujemo na točno določen datum.
Ne na božič. Ne na rojstni dan.
Stvar potrebuješ takrat, ko jo potrebuješ – ne takrat, ko tako piše na koledarju.
Ideja, da se moramo spomniti na nekoga ob točno določenem dnevu v letu, se mi zdi malo zgrešena. Pozornost ni nekaj, kar bi moralo obstajati le ob praznikih. Ljudje jo potrebujemo čez celo leto.

In tretjič – morda najpomembneje:
Materialne stvari me ne nagovarjajo tako kot so me včasih.

Veliko raje imam doživetja. Skupne trenutke. Spomine.
Tista prava darila so trenutki, ko si z nekom. Ko se pogovarjaš. Ko ješ skupaj. Ko se smejiš. Ko si nekje, kjer si res prisoten. Tako kot na tej fotografiji.

Čar božiča ni v darilih pod smrekico.
Čar je v druženju.
V hrani, ki jo deliš.
V ljudeh okoli mize.
V občutku, da si nekje, kamor spadaš.

Če že govorimo o darilih – potem so to doživetja. In prisotnost, ki ni vezana na datum in denar.

Mirne in nasmejane praznike!