Kaj, če bi imeli pustni karneval?
Ne tak, kjer si nadenemo maske. Ampak takega, kjer bi jih končno sneli.
Tokrat sem bil prvič na Beneškem pustnem karnevalu. Že dolgo sem si ga želel doživeti in zdaj, ko sem bil tam, lahko rečem, da povsem upravičuje svoj sloves.
Ne zaradi blišča ali samih mask, ampak zaradi občutka.
Ker te to okolje brez truda potegne nazaj v zgodovinski čas in te prisili, da razmišljaš.
Beneški pustni karneval sega v 11. stoletje, razcvet pa je doživel v renesansi.
Takrat maske niso bile okras, temveč orodje.
Za kratek čas v letu so izbrisale razrede, položaj, spol, ime.
Plemič in ribič sta bila enaka. Ljudje so lahko govorili, kar sicer niso smeli. Lahko so bili to, kar sicer niso smeli biti.
Karneval ni bil pobeg od realnosti. Bil je ventil. Regulacija sistema kot takega.
Dovoljen je bil kaos, da sistem sploh lahko preživi.
Ko sem hodil med maskami, sem se zalotil pri misli: mi danes maske nosimo vse leto.
Masko uspešnosti. Masko sreče. Masko “vse imam pod kontrolo, čeprav ves čas delam in sem noro zaseden”. Masko popolnosti, ki jo dnevno lepimo na družbena omrežja.
Ironija je brutalna:
Včasih so si ljudje nadeli masko, da so lahko povedali resnico.
Danes pa resnico izgubljamo, ker mask nikoli več ne snamemo.
Kaj, če bi v današnjem modernem času imeli nov karneval?
Karneval iskrenosti?
Karneval iskrenosti?
En dan v letu, ko:
Ni treba biti uspešen,
Ni treba biti močan,
Ni treba biti produktiven,
Ni treba biti “boljši od drugih”.
Morda zato danes izgorevamo. Ker nimamo več ventilov. Ker nimamo več ritualov razbremenitve. Ker je pritisk postal stalno stanje.
Morda danes ne potrebujemo več mask iz porcelana in perja.
Ampak prostor, kjer jih lahko snamemo.
In morda bi bil to najdrznejši karneval našega časa…
