Zakaj? Ker je po mojem mnenju edina “regija” v evropi, ki še vedno ohranja pristnost. Pristnost v smislu, da ljudi tam (še) ni obsedla zahodno naravnana mentaliteta materializma. Tam štejejo stratsni odnosi in izkušnje življenja.

Skratka, v zadnjih letih to regijo obiskujem redno, da si napolnim baterije.

In že prvič, pred mnogimi leti, ko sem šel na jug Italije, sem doživel nekaj, kar se mi je zdelo čudno. En tak paradoks…

Ljudje tam jedo po vseh naših standardih “nezdravo” – pice, testenine, kruh, ogromno pekovskih izdelkov in ogljikovih hidratov. Pa vendar… so zdravi in fit.

Še toliko več – gre za eno izmed najstarejših populacij na svetu!

V Italiji je prav jug tisti del, kjer najdeš eno izmed redkih tako imenovanih “modrih con” – območij, kjer ljudje živijo najdlje na svetu.

To me je čisto potegnilo noter in začel sem raziskovat zakaj je temu tako?

𝐔𝐠𝐨𝐭𝐨𝐯𝐢𝐥 𝐬𝐞𝐦, 𝐝𝐚 𝐬𝐨 𝐨𝐝𝐠𝐨𝐯𝐨𝐫𝐢 𝐩𝐫𝐞𝐜𝐞𝐣 𝐞𝐧𝐨𝐬𝐭𝐚𝐯𝐧𝐢 (𝐩𝐫𝐚𝐯𝐳𝐚𝐩𝐫𝐚𝐯 𝐣𝐞 𝐧𝐚𝐫𝐞𝐣𝐞𝐧𝐢𝐡 𝐯𝐞𝐥𝐢𝐤𝐨 𝐬𝐭𝐫𝐨𝐤𝐨𝐯𝐧𝐢𝐡 𝐫𝐚𝐳𝐢𝐬𝐤𝐚𝐯):

• Obroki so manjši (jejo večkrat po malo) – to pomeni manj nihanja sladkorja, boljši hormonski odziv, manj utrujenosti.

• Hrana je lokalna in sezonska – pridelana v radiju 50 kilometrov, na rodovitni zemlji, brez milijona dodatkov in kemije.

• Družabnost je del vsakdana – ljudje se družijo, pogovarjajo, kričijo, gestikulirajo, se smejijo. In to je terapija za možgane.

• Veliko se gibajo – ni nujno, da tečejo maratone, ampak so ves čas v gibanju: hoja, vrt, tržnica, obisk pri sosedu.

• Niso pod stresom – ker jim materialne stvari niso sveta reč. Nimajo toliko, a imajo vse. In ne žene jih občutek, da nekaj zamujajo.

Večina vidi jug italije kot kaotičen, umazan, celo nevaren in razpadajoč del sveta…

Jaz pa v tem kaosu vidim nekaj, kar smo drugje že pozabili – da je lahko življenje preprosto in ravno zato tako neverjetno močno.