Sladka slovenska transverzala – ko pot postane pogovor s samim seboj
Projekt Sladka slovenska transverzala se ni rodil iz želje po rekordih ali dokazovanju. Rodil se je iz vprašanja: kaj se zgodi, če greš res do konca – brez bližnjic, brez olepševanja, dan za dnem?
V 16 zaporednih dneh sem prehodil Slovenijo po Slovenski planinski poti. Približno 660 kilometrov hoje in okoli 39.000 višinskih metrov, raztegnjenih čez gozdove, grebene, doline, vročino, nevihte, meglo in utrujene noge. A številke same po sebi ne povedo skoraj nič. Prava zgodba se začne šele tam, kjer se vsak večer vprašaš, ali boš naslednje jutro sploh sposoben vstati.
Vsak dan je bil nov začetek. Ne glede na to, kako težek je bil prejšnji. Telo se ni nikoli zares spočilo – le dovolj, da je lahko nadaljevalo. Bolečine so postale stalni spremljevalec, utrujenost nekaj samoumevnega. In ravno v tem ponavljanju se je skrivala največja zahtevnost. Ne v enem samem težkem dnevu, ampak v tem, da jih je bilo šestnajst zapored. Pravzaprav sem naredil 16 maratonov zapored (povprečno na dan 41 km, v hribih!).
Kot oseba s sladkorno boleznijo tipa 1 sem moral ves čas sprejemati še dodatne odločitve. Krvni sladkor ne pozna utrujenosti, ne zanima ga razgled, ne razume, da si že na robu. Vsak dan je bil preplet hoje, prehrane, inzulina, prilagajanja in poslušanja telesa. Ni bilo prostora za avtomatizem – vsaka napaka se hitro kaznuje. Sladka slovenska transverzala je bila v tem smislu živi laboratorij, brez varnostne mreže.
A ta pot ni bila samo fizična. Bila je zelo tiha. Dolgi odseki samote odprejo prostor mislim, ki jih doma pogosto preglasimo z obveznostmi in hrupom. Pridejo dvomi, pridejo vprašanja, pridejo tudi trenutki jasnosti. Transverzala te sleče do bistva – in tam vidiš, kaj res nosiš s seboj.
Projekt ni bil pobeg iz vsakdanjega življenja, temveč soočenje z njim. Z odgovornostjo do lastnega zdravja, z mejami, z lastnimi pričakovanji. In predvsem z dejstvom, da vztrajnost ni vedno glasna ali herojska – pogosto je tiha, počasna in zelo osebna.
Zaključek poti ni bil evforija. Bil je mir. Občutek, da si nekaj izpeljal do konca, brez bližnjic. Sladka slovenska transverzala je pustila globoko sled – ne le v telesu, ampak v razumevanju, kaj pomeni iti počasi, pametno in vztrajno.
📖 Dnevni zapisi in 🎥 videovlogi s poti
Celoten projekt sem vsak dan sproti beležil – brez olepševanja, tak, kot je bil.
Na portalu Siol.net so objavljeni dnevni zapisi, razmišljanja in zgodbe s poti, poleg tega pa tudi videovlogi, ki pokažejo zakulisje tega podviga iz prve roke.
👉 Vabljeni k ogledu:
🔗 https://siol.net/kljucne-besede/sladka-slovenska-transverzala-110004/articles
