Zakaj Oman – tako bogata država – ne zgradi resortov?
Neskončna tišina, ki te najprej preseneti, nato pa očara.
Tu je dom ene največjih populacij želv na svetu – zelenih morskih želv, ki sem prihajajo izležt svoja jajca, kot so to počele že tisoče let. Ko stojiš na prazni plaži in gledaš njihove sledi, začutiš, da si priča nečemu, kar se odvija popolnoma brez človeka. In morda prav zato deluje tako veličastno.
Po otoku se potikajo divje kamele, počasi, kot da se jim nikamor ne mudi. In medtem ko se tvoj terenec sunkovito premika po pesku, je občutek skoraj absurdno lep: kilometri plaže samo zate, kot da si izgubil povezavo s svetom – a končno našel povezavo s sabo.
Zakaj tukaj ni turistov? Zakaj Oman – tako bogata država – ne zgradi resortov? Zakaj ne postavi desetine hotelov, restavracij, klubov, promenade, infrastrukture? Zakaj ne monetizira tega raja?
A ravno v tej praznini, v tej tišini Masire, se ti začne dozdevati, da morda … ravno to ni želja vseh.
da je nedotaknjenost včasih največje bogastvo.
Hvaležnost, da vsi narodi ne razmišljamo enako.
Ker če bi, bi takšni kraji izginili.
A hkrati prazen.
Masirah te spomni, da je svet lep prav zato, ker se ne strinjamo o tem, kaj lepota sploh je.
Ker ne gradimo enako, ne čutimo enako, ne sanjamo enako.
Ravnotežje, ki ga še ohranjamo.
A ki se – če se svet res premika tako hitro kot kaže – lahko v naslednjih desetletjih začne nepovratno rušiti.
Otok, ki ga ne poskušaš razumeti – ampak ga samo doživiš.