To fotografijo vojaškega vozila sem posnel v Senegalu le nekaj minut pred izkušnjo, ki je bila precej filmska in je ne bom tako hitro pozabil.
Verjetno ni najbolj pametno fotografirati vojakov v tujih državah, sploh v Afriki. Ampak ko sva jih z Eriko dohitela na dolgi in precej dolgočasni vožnji sredi Senegala, sem si vseeno rekel – ena fotka za spomin ne more škoditi. Posnela sva jo kar skozi okno avtomobila. (Vsaj misliva, da) inkognito.
Nekaj minut kasneje pa sva doživela skoraj učbeniški primer afriške policijske kontrole.
Sicer sva jih v preteklih dneh doživljala večkrat na dan. Večina jih je bila precej rutinskih: policist pomaha, ustaviš, kakšno vljudno vprašanje, vljuden odgovor in gremo naprej.
No… tokrat ni bilo čisto tako.
Na potovanjih so me sicer že nekajkrat pošteno prestrašili skozi različne “rutinske” preglede. Recimo v Mozambiku, v Egiptu in tudi v Panami – tam sem celo stal gol v gatah. Ampak to je zgodba za drugič
No, tale pregled pa je bil kar next level.
Sredi ceste je stalo kakšnih deset, mogoče petnajst mož. Brez uniform. Brez značk. Brez česarkoli, da bi vsaj približno izgledali kot policisti. Samo skupina tipov v civilu, ki so z roko pokazali, naj ustaviva.
Kakšnih dvajset metrov stran je sicer stal star, precej zdelan avto (Renault 19), na katerem je pisalo Police. Po pravici povedano je bolj spominjal na kakšen star taksi kot na policijsko vozilo.
Najprej začnejo govoriti v volofščini (starem zahodnoafriškem jeziku). Seveda ne razumeva nič. Nato preklopijo na francoščino, ki je uradni jezik v Senegalu, ampak tudi tu nisva bila veliko bolj uporabna. Angleščine pa ni govoril nihče.
Malce nenavadno je bilo tudi to, da se nihče ni predstavil. Nihče ni pokazal značke.
Samo pokazali so, naj stopiva iz avta.
Takrat instinktivno narediš eno stvar: vzameš dokumente, telefon in denarnico.
Oni pa so medtem pod “kontrolo” vzeli najin avto.
Z Eriko sva se nekajkrat spogledala in si rekla nekaj v smislu:
“Misliš, da je tole policija?”
“Ziher je policija.”
“No… dejva upat, da je to policija.”
Kontrola je trajala kakšnih dvajset minut.
Odprli so prtljažnik. Pregledali nahrbtnike. Brskali po torbah. Pogledali celo v denarnice in pogledali v vse umazane robce, ki sv ajih uporabljala za čiščenje puščavskega prahu.
V nekem trenutku pa sem se spomnil na zgodbe, ki jih slišiš od popotnikov in vidiš na YouTube posnetkih – da v nekaterih državah policija turistom celo podtakne kakšno prepovedano stvar, potem pa nastane problem.
Pomirila me je misel, da se večina teh zgodb se na koncu vrti okoli iste stvari: denarja. Če bi šlo kaj narobe, bi najverjetneje želeli kakšno podkupnino in bi bila zadeva hitro rešena. Najbrš
Ampak vseeno… ni ravno prijeten občutek, ko stojiš ob cesti sredi Afrike, obdan z neznanimi tipi, ki jih ne razumeš, in nimaš pojma, kaj točno se dogaja.
Zato sva ves čas precej pozorno spremljala, kaj počnejo.
Na koncu pa… nič posebnega. Vsaj na papirju – drugače je bilo kar scarry!
Zaprejo prtljažnik, nekaj rečejo drug drugemu v volofščini, nama pomignejo z roko in – gas naprej proti rajskemu delu Senegala: Cap Skirring.
(Pogooglajte. Res je čudovito.)
Še ena nenavadna, skoraj filmska zgodba iz potovanj.
In ja… naslednjič bom mogoče vojaška vozila raje samo občudoval.
Brez fotografiranja.
No, tale pregled pa je bil kar next level.
