V praktično vsakem velikem mestu na svetu sem prej ali slej našel nekaj znanega oz. domačega. Tokio je nekoliko drugačen. Bolj ko ga raziskuješ, bolj ugotavljaš, da ne razumeš samo mesta in kulture, ampak tudi samega sebe. No, da se le nisem počutil popolnega tujca in raziskovalca lastnega sebe, so me na srečo reševali spomini na leto 2018, ko sem to mega mesto obiskal prvič.
Skratka, v Tokiu ugotoviš, kako glasen je lahko svet, iz katerega prihajaš. Kako zelo smo navajeni prehitevati (seveda ne samo po cesti), opozarjati nase in dokazovati svoj prav.
Tokio pa deluje skoraj kot popoln futurističen, morda celo izvenzemeljski organizem. Milijoni posameznikov, ki vsak dan opravijo svoj del do potankosti natančno in popolnoma predano, ne da bi pri tem potrebovali kakršnokoli pozornost.
A ob vsem tem ne gre pozabiti, da ima tudi ta sistem svojo ceno. Delovna etika, disciplina in predanost, ki so po drugi svetovni vojni pomagale ustvariti enega največjih gospodarskih čudežev v zgodovini, danes puščajo vse bolj opazne posledice. Dolgi delovniki, pritisk družbe, osamljenost in izgorelost so postali del realnosti, ki je turist običajno ne opazi. Morda je zato japonska popolnost pogosto popolna predvsem navzven.
Kljub temu pa sistem še vedno deluje. Ne nujno bolje ali slabše od evropskega, temveč preprosto drugače. In ravno zato je to mesto tako posebno.
In morda je prav to največja vrednost potovanj. Ne da vidiš, kako živijo drugi, ampak da ob tem začneš razmišljati, zakaj sam živiš tako, kot živiš.
